Zakaj letim, sprašuješ?

Kje živim, sprašuješ!?
Vidiš drevesi na obzorju?
Tam, kjer po navadi dežuje?
Da! Pri njiju sem doma.
V šumenju listov, v pesmi ptic
in v senci vej in v njenem vonju.
Pod žarki dveh sonc, v mesečini dveh lun.
V šepetu vetra, prepletu korenin.
In v srkanju potoka, ki teče mimo.
Da. Tam sem doma.

Zakaj letim, sprašuješ?
Letim, ker znam.
In da lahko se vedno znova
vrnem tja, k dvojini!
Tja, kjer po navadi dežuje.
Kjer listje postanem in ptice
in veje in vonj
in dvoje sonc in dvoje lun
ter veter in korenine
in potok, ki teče mimo.

Tam se ustavim, obstojim.
Prikimam in se prepustim.
Zaživim.

Literaria

Srečujem se, da, srečujem redno in pogosto. Včasih to dojamem, včasih niti ne in se mi posveti šele čez čas. Pa niti ni nujno, da gre za kaj spektakularnega ali izrednega. Enkrat me je prešinilo denimo, ko sem vozil po neki znani pokrajini, kot že 1000 do sedaj, v ovinku, kjer se je mešalo nedoločljivo zelenje naprej v dimenzijo, pa okus sivega kamna, zmeden vonj sredine pomladi in hrapav asfalt s komaj opazno travo po sredini. Pa drobne hiške v daljavi in speča velikanka tam spodaj. Bilo je skoraj popolno in rekel sem si - lahko bi se pridružil. Kar zdaj bi skočil v vse skupaj in postal denimo ptica na nebu, opazujoč vse skupaj z druge perspektive. In prebodel oblak s svojim kljunom, da bi deževalo na vse skupaj, ker dež daje smisel. Le vonjati ga je treba znati. In zaplesal bi z njim ter bil bi moker in srečen. Oblak bi se smejal, jezili bi sonce in ob večeru postali iskre velikega ognja ter kot takšni požgečkali zvezde na nebu. Te pa bi se nam nasmehnile! S srci bi se povezali nad tisto znano pokrajino, dišečo po dežju. Mmmmmmmmm.

Jastrebov let v dobrih rokah

Evo ... kdo vse bere in kje vse se bere Jastrebov let! Ja, bere jo ena najprijaznejših, pozitivnih in na slpošno cool bejb, pod soncem ... Damjana - zakon si!

In hvala za vse lepe besede - mimogrede, Damjana je o knjigi dejala naslednje:

Žiga, noro dobra družba si bil! :) Brala sem jo na Krku in se in se ob njej tako zabavala, da so me spraševali, kaj za hudiča to berem.... Za piko na i me je klical prijatelj, naj "priletim" do Opatije, da se jadrnico zaepljeva do Belija. Skoraj me je kap... Sem mislila, da je Beli kar nek kraj iz tvoje glave in beloglavi jastreb na Cresu-pa kaj še... Sem vse skupaj še malo pogooglala... Super si ti tole skupaj stlačil. :) Čestitam! Že komaj čakam izid naslednje...

Spet malce modrovanja v medijih ...

http://www.smrklja.si/hot/aktualno/19782

Na temle linku dobite ... malce branja za odklop v prisotnem dnevu ... morda tudi pričara nasmeh ... ali nekaj tretjega, četrtega ... da ne bomo samo pretirano modrovali (kot v spodnjih postih) ... no, ampak slednje še pride! to je tako, ko je človek v polbudno - ustvarjalnem stanju polzavedanja ... v stalnem konfiktu s samim s seboj ... če pa preko dodaš še ščepec prebogate fantazije, šepet male lesne sove in premalo časa, da bi le to izrazil na papir ... ok, ok ...

Enjoy the interview, talk to you later!

PS: na stružnici novi Kings of Leon

It's ok to be positive!

Ja, so pa predvsem pozitivni učinki na totole mojo knjigo, ki je izšla letos ... nekaj zadevščin sem že dal skozi za časa mojega bivanja tukaj in sedaj in lahko bi rekel, da je redko kateri moj podvig (sploh pa ne tisti začetki grafitiranja v okolici lastnega doma pred 15 leti) zabeležil toliko pristnih, luštnih, srčnih in srečnih odmevov, kot Jastrebov let; Dejstvo je, da ljudje sploh niso pričakovali kaj takšnega od mene (torej me niso res poznali, ali kako?) ... in so se čitanja lotili skupaj s teto skepso; in to je bil neki večinski + skupni state of mind!

Ampak dali so mi možnost in se pretolkli čez 181 strani ... ter mi nato z nasmehom stisnili roko! In hvaležen sem jim za to ... vsak takšen odziv je namreč simpa šus za vsakdan ... in res hvala vsem!

Zmaga najodziva v zadnjem času gotovo pripada Damjani, ki se je po poslušanju nedavnega avtorjevega monologa na festivalu Sanje, po nekaj letih celo odpravila nazaj na vizito v Beli ... in pa seveda učiteljici Nevenki v Novem mestu, ki je Jastreba za letošnje šolsko leto predpisala za domače branje in bralno značko svojim učencem! Kaj ni to lepo??!!

Ja, takšne so te iskrice ... kot zvezdice na posameznikovem nebu!

PS: spremljajo me Jimmy Eat Wolrd s svojo Authority Song ...

Ko ujameš hudournika, ptico na moč podobno lastovki, se zgodi naslednje. Ptica se te nagonsko oprime s kremplji in iz trenutka v trenutek stiska močneje. Pa čeprav je za vrsto hudournikov značilno da so izraziti letalci z enkratno aerodinamično obliko in s slabo razvitimi nožicami. Kljub temu svojega ječarja stisnejo s silo, ki mu je ne bi pripisali in če ga posameznik ne preprime, oziroma izpusti, zna utrpeti boleče posledice.
Podobno, oziroma na moč enako je z našim vsakdanom in vlogo človeka v njem. Pritiski, stres in neusmiljeno priganjanje urnih kazalcev delujejo utesnjujoče. Čedalje pogostje se zdi, kot da občutek stiskanja hudournikovih krempljev prevzema in duši posameznikovo bit. Nevidni kremplji se nas oprimejo nekje v višini reber ter začno stiskati, stiskati in stiskati. Najprej nezavedno, nato pa z vsakim dihom močneje. In človek si kar noče priznati, da zaradi teh spon sčasoma postaja bolj obremenjen, kot lahko prenese. Tako se postopoma zgodi, da nasmeh nadomesti ihtenje, naveličanost spontanost, nespečnost lepe sanje in nesramnost prijaznost. Ukleščenost se kaže v gubah, izgubljeni iskri v očeh ter v odsotnosti iskrenega pogovora samega s seboj. Kot bi bila s stiskom prekinjena pot do tja. Do nekega varnega pristana, kamor se lahko umaknemo, si odpočijemo in pripravimo na preizkušnje, ki nam jih prinaša življenje.
Veliko pomaga, če se tega stanja zavedamo. In spoznamo mehanizme, ki šibijo prijem. Ena izmed učinkovitih obramb je nedvomno trenutek, ko nastopijo prosti dnevi v tednu, tista oaza sredi viharja delovnih dni, je čas za osvoboditev samega sebe. Z vikendom prijem izgubi svojo moč.
Uvod v vse skupaj pomeni jutranji tek v naravi. Tek, skozi katerega se pogovoriš sam s seboj in prisluhneš bitju svojega srca. Torej zvoku, ki ga v tem času vse premalo zaznavamo in cenimo. Ta ritem in zvok ob teku postanejša izrazitejši in telo zaživi. Rešeno spon in težkih okovov. Tek je čaroben in zdravilen. Po teku je čas za zajtrk v obliki sveže stisnjenega pomarančnega soka, ki ga telo vpije kot nežno Bachovo melodijo. Korak za korak vztrajneje k samemu sebi. Nato obvezna risanka ali dve na televiziji, da vnovič zaživi otrok v nas. In že je na vrsti nova doza narave. Klepet z vetrom, žvižganje s pticami, šepetanje z listi in objemanje z drevesi. Čas v gozdu med elementarnimi prijatelji izgubi smisel. Ko bi le bilo vedno tako. Po gozdovanju – pozno kosilo. Priprava in užitje sta del rituala, ko se družina sreča za eno mizo in sproščeno poklepeta drug o drugem. Celo pomivanje posode je zabavno. Sledi prosto po Prešernu. Branje, ustvarjanje, izležavanje, spanje. Drobni trenutki tišine so hvaležen sogovornik. Času še vedno ne pustimo blizu. Tudi ko nastopi čas za čajanko ne. Čaj preporodi človeka in ga navda z notranjim mirom. Tako obsedimo. Umirjeno dihamo in lebdimo. Večer nas prevzame in skupaj začaramo noč. Pogovor izzveni kot najlepša uspavanka in spanec nas zanese tja, kjer je konec obzorja in kjer se začjo sanje pastelnih barv in blage melodije. Tam je vse tako, kot mora biti.
Srečo tvori sestavljanka drobnih trenutkov, ki jo ustvarjamo sami. Tako, kot tudi sami odločamo o tem, kdaj bomo iz rok izpustili hudournika, utrpeli čim manj bolečine ter se skupaj z njim prepustili neobremenjenemu letu skozi tukaj in sedaj.

PS: ob pisanju tegale teksta so mu um blažili Brend New - definitivno skupina, ki jo je treba sčekirat;

ko uščipne ideja

Ej!

Nihče ne ve od kod pride ali od kod se vzame. Kaj je tisti twist, ki se ti zgodi v glavi, da se sproži ideja, ki te totalno prevzame, te sune v rit in te napoti na pot realizacije ... in če vprašate mene, naj kar ostane tako. Na nekatera vprašanja odgovori niso potrebni ... tako dobro se nam pa spet ni treba poznati in zaradi tega osebna rast ne bo čisto nič trpela. Kvečjemu bo vse skupaj malce do precej začinila, ne?

Ampak je feeling, kot te strese. Eden in edini ... in feelin se potencira, ko idejo vidiš udejanjeno. In v nasprotnem primeru te nahruli slaba vest, če nekaj ne spelješ do konca. Ajme, je glasna!

Včasih ideja za realizacijo tera vso energijo in mentalno moč posameznika. Sprehod po kotičkih samega sebe, za katera sploh nisi vedel, da obstajajo, a so tam ... in ko jih zapustiš, jih gledaš z nekakšnim strahospoštovanjem, da jih premoreš ... Da, vso energijo, kot če bi sesul maraton ... in ko vidiš nekoga, ki čekira tvojo uresničitev, upaš, da jo bo prestregel vsaj promil, procent, delček bistva ... da jo bo užil, kot si jo užil sam, ko si jo ustvarjal in da ... kaj pa vem ... da mu bo morda nekaj pomenila.

Naredil sem stotine intervjujev z osebami, ki so ustvarjali. Govorili so, a jih nisem razumel ... šele ko da človek od sebe resnično nekaj svojega, dojame ... dojame vso polnost in pomembnost ustvarjenega in izpolnjenega ... razume vrednost ideje! Magičnost njenega začetka in šoka ...

Evo - mene je usekalo! In ravno prav ... noč se je začela, mir je tu in gremo štrckat - usreničimo idejo, realizirajmo delček sanj!

Kmalu med vami!

PS: Ob tem pisanju nisem poslušal nič - včasih je tudi tišina najbolj blagodejna glasba!

Kli.c... pa takšna neažurnost, ne??

In ... kaj naj rečem v svoj defense?? Hektika od tedna - teden od hektike, ljudstvo ... to je tako, če si v novem job-u, kjer sekaš na 5 projektih na enkrat (ja, to je realni vsakdan delovnega ljudstva + zraven so še novi medčloveški odnosi in navajanje druga na drugega) pa vkup s tem še cela gora drugih zadevščin. Ja, to je eden izmed tednov, ki se v bistvu ne končajo ... in se jih iz leta v leto težje lotevaš ... pa ne zaradi entuziazma, ampak zaradi dejanskih let ... pa ne, da bi jamral zavoljo starosti in podobnih floskul ... samo, kar je res je res ... všasih je bilo noči lažje notri prinašat in ni te še teden dni po odigrani tekmi grabil muskelfiber po mišicah ... no to je to ... človek zadeve že popedena, da vse od sebe - le regenracija ga potem malce do precej postavi na realna tla ... ampak če bo tako naprej, bo povsem ok ...!!

No - to je bilo namesto uvoda ... je bil pa teden zanimiv - imeli smo predstavitev na festivalu Sanje (od tam tudi slika), pa prav po zvezdniško smo zavrnili nastop na Luninem festivalu (res ne bi šlo skozi), se videli s starimi in novimi prijatelji, naredili phoner-ja z Dimmu Borgir, se razveselili zelo všečnega intervjuja s samim seboj v Bravu (hvala Matic! in lep dopust) ter se posladkali z dvema do petimi akcijami, na katerih delam v delovnem času. Eno smo celo uspešno končali v nedeljo zgodaj, zgodaj zjutraj (zato tudi jamram) - do novega leta pa nas jih čaka še cel koš ... ampak tako nam všeč, kajne? Kaj bo fino!

Seveda pa so po nas usekale številne NOVE ideje, ki jih bomo skušali spraviti v obtok in realizacijo. Čeprav bo boj ... čeprav je vedno boj. Jebi ga - to je vsakdan nepriznanega umetnika. To je svet v katerem živi. Včasih gre, včasih gre malce težje ...

Če čez vse uspem potegniti še rekreacijo (dejansko) - je zmaga blizu!

Do kmalu!

PS:Evo z objavo bloga je tale teden tudi uradno končan - čeprav se piše nedelja popoldan ... no, ne bomo jokali ... čez sipnemo skodelo čaja in gremo do familije po energijo in ljubezen! Live up!

PPS: Tole sem tipkal ob spremljavi taktov Jacka Penate-ja; kul trubadur, tale model!!!

Danes v parku Zvezda, se vidimo in slišimo!

Še nekaj uric in gremo v živo ... s sanjskim Jastrebovim letom ...