... Knjižni sejem 2008 ter nastopanje v živo nasploh

ja, torej nastopam tam čez nekaj tednov ... bolje, da si zapišem v planer, da ne pozabim v vsej tej izbrani gužvi, ki me kar noče izpustiti (ali pa jaz nočem zapustiti nje);

in kaj mi pomeni tale nastop ...? moram naglasiti, da sem glede sejma mešanih občutkov ... načeloma mi prostor in pa scena v CD niti nista tako zelo blizu ... gužva, impro stojnice, tona enih letakov, letakov, popustov in ljudi, ki zvonijo po toči, pa si itak niso na čistem, zakaj so tam ...

Po drugi strani pa se je tam nekako treba pokazati ... glede teh predstavitev pred neznanimi (čeprav sem prepričan, da bo nekaj znanih fac le prišlo in to mi je totalno fino ...) obrazi, kjer je tujini na nek način treba razgaljati del sebe, si rečem takole ... ja če bo na takšen način kakšen par oči več prebral Jastrebov let in se ob tem imel lepo, zakaj pa ne?

Ker to je nekako smoter tega vsega mojega početja ... in vsaka lepa beseda, ki jo slišim, misel, ki jo prestrežem in nasmeh, ki pride do mene izzvenijo kot resnično lepo napev;
ko nekaj ustvariš tudi razumeš zakaj si nekateri režejo ušesa, si škodujejo na različne načine, ali pa po svetu hodijo z neizmerljivim, skrivnostnim in nedefiniranim nasmehom .... ja, so faze bi rekel človek ... ampak ničesar ne poseka momenta, intime, ko ustvarjaš ... kot izpod prstov prihaja zgodba, ki je sicer ne bi bilo ...

ko hodiš stopinje, v deviški čistini
in smeješ v brk se vsej tej divjini
in tuliš kot volk čez vsa ta obzorja
šepečeš v duše globine in morja

in zlivaš vse skupaj na knjižne strani
ter dvomiš ob tem, če to si res ti,
mar kdo drug, čez te govori
ki izgine, se skrije, ko dan se rodi;
te samega v beli svetlobi pusti;

Newsblues

Navajam par lepih novic ... da malce prekinem tole literatno - romantično idilo, v katero sem pahnil cenjeno bralstvo svojega bloga! Ampak novice so luštne in všečne ... predvsem zato, ker so posledica truda in del neke poti, ki vodi kdo ve kam (pa naj le vodi, mimo polj spontanosti, jezera nasmeha in slapov nasmehov - nad vsem skupaj seveda letajo lastovke). Torej ...

Novica 1

V Zmajčku meseca Novembra lahko pričakujete objavo moje pravljice Ti si moja mavrica (prosim, ne me spraševat za vsebino, ker sem jo uspel pozabiti ... grrrrrr ... se pa znam vnovič lepo presenetiti ... ja, to so pač pozitivne lastnosti parcialno zmedenega uma). Hvala Urša in Zvezdana!!

Novica 2

V sredo, 26. novembra, bo Žiga x svojimi umotvori zopet moril pošteni svet okoli sebe. Ob 16. uri bo imel samopredstavitev v žilo z naslovom, Jaz in ti pa jastreb in veliko, veliko, veliko srce (nedefinirano čigavo)! Ja, na Knjižnem sejmu bodem strašil s svojo prezentacijo in slikami in rimami in skicami in delo znanstevnim pristopom in s kleno zajebancijo in še kaj se bo našlo ... (in naslednji blog bo pisan na način - povedati svetu, kako priti so takšnega momenta). Pisano bo neposredno, sočno (morda pade celo kakšna kletvica) podloženo z zgledi iz dejanske rabe (da, tudi e-maili psihoeminenc bodo vmes in excesi spominčic!!) ...

Evo me ... pa že odkrito in brezsramno vabim na naslednji blog (za nameček še pojma nimam, kdaj bom ujel sekundo, da ga spišem) ... čisto sem padel v mašinerijo tržnega pristopa komuniciranja ... in priznam - načrtno ...!! Kazen sledi, čeprav menim, da je dobro bezljati malo tu, malo tam ... Rutina namreč ubija revolucijo posameznikov!

In kam sedaj?? Verjetno ven pod zvezde - po polnoči bom malce obredno zatulil v polno luno!!!! Za vse nas urbanizirane volkove angelske krvi! Nekaj nas je še, kajne??

Mali petkov haiku

LISTJE, KI PADA V JESEN
SO MOJE SOLZE
KI KROPIJO SPOMINE.

trenutek, ko vse zastane ...

Danes zjutraj, pa zgodaj je že bilo in na poti v službo sem zagledal prizor, ki se mi tu in tam pojavi pred očmi. Vzbrsti, bi lahko rekli in me kot takšen vedno znova navda z eno lepo izkušnjo in okrepča za ves dan, teden in mesec dni vnaprej ... Zanimivo je, da ponavadi navzven traja kakšno sekundo, morda minutko ... navznoter pa se močno približa večnosti. No, vsaj posameznikovi večnosti.

Zadeva je v tem, da se po ta novem malce dlje peljem v službo in to pomeni dodatne časovne utrinke za razmišljanje ... in ju zagledam, danes zjutraj ... medtem, ko besno divjam v fordu dizlu, čez v naravo na silo zvrtane tunele in natanko tja postavljene viadukte ... beton, beton, beton ... (ob tem se sam sebi zdim na moč hinavski, ker mi je to vse skupaj popolnoma mimo, pa vseeno brenkam po teh strunah torej mi na nek način paše, oziroma nimam dovolj poguma, da bi naredil konec vsemu skupaj in se vrnil h koreninam) - da, ju zagledam mamo kobilo z mladičkom, kako jo v lepem torkovem jutru ubirata po strmem zelenem travniku navzgor, prepuščena zgolj družinski sreči. Pa seveda jima griva plapola v vetru in zanesljiv je njun korak. In zavzdihnem in si zamislim ... tam sta, sama dva, srečna ... vsem nam navkljub ... čeprav v ograji, čeprav v lasti človeške rase, ki si je konje že davno podredila, čeprav v smogu in betonu debilov, ki mimo divjajo sem in tja - vedno znova ... tam sta - v ljubezni ... in spomnim se na te momente iz preteklosti ... na par postovk, ki mi je odletel let ljubezni, čeprav bi moral pisat en test matematike, na dve pikapolonici v betonskem križ kražu, na zebri v živalskem vrtu (ja, resno so me resno zasrbeli prsti, da ju spustil ven) pa na par nepozabnih orlov belorepcev na svatovskem kljunčkanju na ledu Cerkniškega jezera ... in še bi lahko našteval ... in se nasmehnem v pločevinki na betonu, nasmehnem samemu sebi .... kajti - trenutek je tisti, ki šteje, trenutek med dvema ... trenutek med utripom srca, trenutek med vdihom in izdihom ... trenutek, ko se zagledata luna in sonce, trenutek, ko se jezera dotakne odpadel list ... trenutek, ko vse za trenutek zastane ... in vse postane nepomebno ter mimobežno šaljivo!

Stran 147

Svet kjer sem
je stran ene knjige
in listam po njej
in listam po sebi.
in stvari divjajo,
vrejo
in malce se čudim.

Zmedem
in se morda spet najdem,
pa se dotaknem nianse
se očlovečim in celo nasmehnem.
Ni pa nujno;
Posebej zato,
ker se nekje okoli strani 147 se zaplete
in 5. poglavje v celoti nima smisla.
+ kazalo je zmedeno!!
Pa pike in vejice so napačne
in glava odkimava
a meni je tako mi všeč;

Včasih sem blizu, res!
Tako blizu, da je skoraj prelepo
udomačen, krotek in cenen;
A v resnici je obzorje zelo daleč;
Predaleč da bi bilo preprosto ...
In v knjigi to lepo piše,
samo kje, le kje, o kje??