Spet nazaj!

Ja, z današnjim nastopom in predstavitvijo Jastrebovega leta na Knjižnem sejmu se je nekje končala promocija za Jastrebov let. Vsaj aktivna. Naklada je v glavnem pošla, v medijih smo se tudi dovolj pojavljali, obeta pa se ponatis in snovanje nove promo akcije, ki bo štartala ob izidu nove knjige. Ali pa kakšen dan prej, ne? In ta nova akcija mora biti korak naprej in tudi bo!! Nekaj imamo že napeljano, marsikaj pa še napeljujemo!!!

Ampak v glavnem je lepše pisat in biti sam svoj ob sebi! Ko nastaja vsebina, ki je brez tebe ne bi bilo ... sebično, vem, ampak resnično!

In v 2009 se morda obeta še kakšna lumparija od knjige - ampak le pustimo se presenetit!

Peace out!!

... and after all there is winter

Veter prinaša zimo
in z njo spomine,
še žive slike.

Martin Krpan

... lepo, lepo, lepo ... namesto enega dne v kaotični "dejmo delat da preživimo" atmosferi, vklopiti se v vsakdan 80 osnovnošolcev v vlogi, pazite sedaj to - pisatelja ... ja ni kaj - prvi obisk in predstavitev v šolskem dopoldnevu je svojevrstna izkušnja - tudi štiri ure nastopanja, zbranosti in žlubodrancije ti načeloma ne pridejo do živega; ... morda najbolj intense občutek izmed vsega je, da te kiddoti vzamejo te zelo zares, hej, morda celo bolj kot samega sebe v nekem momentu ... in to te še enkrat strezni, da je takšnole pisanje odgovornost po eni in zadoščenje po drugi strani ... ej, morda bo pa sedaj kdo med njimi res tole knjigo prebral - in če mu bo všeč, vsaj približno tako, kot meni ko sem jo pisal ... leti Jastrebov let v pravo smer in Kompanjoni z njim ...

...leti v sončni zahod,

ko sonce vžge nebesni svod

in minuta za trenutek zastane

ter feeling ugodja prevzame!

Naslednji teden, Cankarjev dom ... sreda, 26. 11. 2008, ob 15.45 ... sicer malce bolj industrijsko in po tekočem traku ter bogsigavedi s kakšno publiko (ok, nekaj znanih fac bo gotovo tam in to je cool!!!) - ampak vseeno, spet ... če se kdo pridruži Letu, pa bo tako tudi vredu!

Flight of Hirundo above the prisoners of today!

Mislil sem pisati o nečem globokem, pa ne bom ... morda o tem, kako sem pred slabo uro komaj, komaj sestavljal -našteval mesece leta in se ob tem smejal samemu sebi in svoji nemoči ... lahko bi napisal kaj več in imam tudi v glavi ta feeling, lahko bi pisal o tem, kako težko pišem te črke, kako se motim in moram skoraj vsako besedo zapisati dva -krat ... ampak ni še pravi čas! Zadeva ni še zrela in ne vem če kdaj sploh bo; pa ne da teasam ... sploh ne ... sem samo jaz!

Ajde, gremo dalje z r'n'r-jem! Pustimo pritožbe in solze za kdaj drugič!

V glavnem - v četrtek imam svoj prvi pravi uradni nastop kot pisatelj na sloveskih šolah. Zaenkrat edini, a nič zato. Zadeva sodi v chapter dogodki v novembru in nasploh v življenju, ki se jih veselim ... teh pa je v zadnjih dneh precej in to me uvršča med srečne pse tega dne.

Ja, predstavili me bodo kot pisatelja, mladinskega eko ustvarjalca. V bistvu mi bodo z glave ujeli drobec sanj in ga pogrnili v svet, v javnost. Intima na ogled, ljudje in to zastonj, saj grem nastopat brezplačno (tako se mi zdi prav ... prekleto - svet nam itak vsako sekundo iz žepa vleče dinar, pa ja ne bom tudi jaz končal med pijavkami ... mimo grede - s Primožem, urednikom se trdo dajeva, da bi bila cena nove knjige čim cenejša - jaz sem za djabe, on pa mora živet ... tako, da bo cena gotovo ugodna) ... ja intima na ogled ... in kako se počutim?? fino v svoji koži, ki sploh ni pretesna!

V četrtek se bom lotil torej dveh četrtih in dveh petih razredov osnovne šole Martina Krpana Fužine. In tha ghetto bro!!! in komaj čakam ... da se pojavi ppt, da se sprosti misel in da osvojim staro in mlado v prostoru - osvojiti v smilsu, da vidijo in dojamejo, da sem true, da sem jaz in da sem si vse - večino v tem goddamn life-u izboril sam, kljub temu, da mi na trenutke ni bilo ravno nekaj najlažje in postlano z rožcami. Osvojiti v smislu, da vidijo, da so vrstice, ki ji pišem res jaz! Moje dihanje, moj srčni utrip in moja prisotnost tukaj. Osvojiti, da bo vsaj eden izmed njih v sebi začutil, da vsebuje nekaj, kar sočlovek ne in da se bo tistega oprijel in za tistim šel bos čez ogenj, steklo in gol čez nevihto, snežni metež in posmehovanje.

In vredno bo

in veliko kot nebo

ki joče!

In ve zakaj

v višine solzi

brezmejno

brezčasno

oblačno

ali jasno!

Vedno znova

plavajoče

umirajoče

v e č n o!

Všečno!!

In lastovka sem

ki ga zobam in letim,

lebdim, živim.

Brezmejno, Brezčasno!

haikublinks@night

Pot v jasminov gaj
vodi mimo siren,
a njihov napev je nem;

ko bom velik bom umetnik ...

Ok, zadeva je naslednja ... tale pesmica spodaj ostremu očesu jastrebovih blogovizitorjev prav gotovo ni ušla ... je pa zmagala na internem tekmovanju za naj pesem v njega vidnem polju so far ... in okoli tega nismo zganjali neke posebne drame ali sistema ... there we go ... gremo čez 100 ali kaj??

Aha je pa ta pesem brez naslova ... kar je itak meni lastno ... lahko pa predlagate naslov!!!

ko hodiš stopinje, v deviški čistini
in smeješ v brk se vsej tej divjini
in tuliš kot volk čez vsa ta obzorja
šepečeš v duše globine in morja

in zlivaš vse skupaj na knjižne strani
ter dvomiš ob tem, če to si res ti,
ali kdo drug, čez te govori,
ki izgine, se skrije, ko dan se rodi;
te samega v beli svetlobi pusti;

to ni besedilo o osebi ali razmerju ... je le populistični izbruh in morda ostanek najstniške jeze, ki noče stran

Bil je nekoč popolni oblak ... oblak, ki je šel mimo, pa morda ne bi smel ... in to ni bil navadni oblak ... ne, ni bil tistih navadnih belih, ki te sicer objamejo, a to storijo na nek mlačen in neprepričljiv način; na način za katerega se čez nekaj časa sprašuješ ali se je dotik sploh zgodil ali je šlo le za preblisk, željo, upanje ... ne, ne, ne beli oblaki niso bili nikoli moja skodelica čaja ... in zato mi je bilo tegale, ki je šel pravkar mimo tako zelo prekleto žal ... kajti – nekajkrat sva se že srečala in užila sem ga lahko s svojim polnim razumskim in nerazumskim dojemanjem ... prežel me je in osvojil ... bil je sivi nevihtni, mračni patron ... spomnim se ga in vztrepetam vsakič, ko ga začutim na obzorju ... znam prešteti kaplje, ki jih skriva in upam, da bo prišel in me izpral .. .prah z mene, mračne misli in obup ter solzo in žalost in nemir ... nekaj kapljic je bilo potrebno – kapljic, ki so se vpile vame in me zmočile, prežele in reanimirale ... nekaj kapljic je bilo potrebno in vse je bilo ok – TKO. Bile le so sladke, značajske in samo moje ... da bil in bilo je tako nekoč ... kajti sedaj je še in ga ni več ... nebo je še vedno tam in on na njem in ko se stkeva, po njem ostane le okus mojih solza ... tisti slan in tako tuj okus ... kot da solze ne bi bile del mene ... nobene katarze, le občutek praznine in miljoni vprašanj ... vprašanj na katere ni odgovora ... tudi če bi obstajal bog, bi jih začudeno obračal zdaj sem, zdaj tja ... zdaj sem, zdaj tja ... ker nebo je le laž in sanje z njim in za oblakom se smejim in smejim se sama sebi in si grizem ustnico, da boli – do krvi ... in ob tem čutim življenje! in pihnem za oblakom, ga pospremim na poti ... zamižim in se spominjam kapljo, za kapljo, za kapljo ... pa nasmeh in nič več tuje solze;

Novemberiranje

Po konkretnem odmerku jesenskega lenarjenja, ko smo občudovali jesensko listje in se po dolgem in počez preganjali z vetrom, se je november začel kar vzpodbudno ... prvi ponedeljek v mesecu sem tako gostoval pri na moč prijazni in skodrani voditeljici Katri, oziroma v njeni kulturni oddaji na radiu Kum. v studiu je bil tudi prijazni tehnik Joc in moram priznati, da je Zasavje preseglo vsa pričakovanja; miroval pa ni niti ljubljanski konec, kajti presenetila je Mateja z objavami na bibaleze.si (http://bibaleze.si/clanek/starsi/pravljice-pomagajo-pri-vzgoji.html) in pa na 24ur.com ... čeprav se promocija Jastrebovega leta počasi končuje, je vedno fino kaj lepega prebrat ali pa povedat o sebi;

S tem pa miganja v novembru še ni konec. V četrtek, 20.11., imam zahvaljujoč sosedi Ketici planirano celotno dopoldne v OŠ Martina Krpana v Fužinah (tale bo bolj zaprtega tipa). V sredo, 26. 11., pa kot že rečeno nažigam v Cankarjevem domu na Knjižnem sejmu.

In v petek sva se dobila s Primožem, ki si na moč prizadeva, da bi Polončna zajeda, se pravi druga knjiga, izšla še letos. Ampak o tem kdaj drugič!

Radio Kum vs Ostrorogi Jelen

Nenadomestljivi čaj ob 17h ima lahko jutri dodatno dimenzijo ... nekaj čez peto popoldan se bom namreč odzival na prijazno vabilo radia Kum, kjer bomo intervjujevali ... od nekod sem izbrskal link, če koga zanima - glasi se http://www.radio-kum.si/vzivo.asp je pa novinarka Katra sestavila zares zelo zanimiva vprašanja (imam feeling, da bo jutri dober dan za razdiranje življenjskih v eter) + imam možnost za glasbene želje (ok, morda znajo malce boleti ušesa) - aha upam, da bom videl tudi tisti visoki dimnik in kakšnega kormorana ... se bom pa vnovič počutil kot Ostrorogi Jelen, ki ga je pred nekaj tisoč leti v svojem deblaku tam mimo žgal v svet; že morava bit kaj v sorodu;

PS: Ob tem veselo pojejo The White Stripes ...