Zakaj letim, sprašuješ?

Kje živim, sprašuješ!?
Vidiš drevesi na obzorju?
Tam, kjer po navadi dežuje?
Da! Pri njiju sem doma.
V šumenju listov, v pesmi ptic
in v senci vej in v njenem vonju.
Pod žarki dveh sonc, v mesečini dveh lun.
V šepetu vetra, prepletu korenin.
In v srkanju potoka, ki teče mimo.
Da. Tam sem doma.

Zakaj letim, sprašuješ?
Letim, ker znam.
In da lahko se vedno znova
vrnem tja, k dvojini!
Tja, kjer po navadi dežuje.
Kjer listje postanem in ptice
in veje in vonj
in dvoje sonc in dvoje lun
ter veter in korenine
in potok, ki teče mimo.

Tam se ustavim, obstojim.
Prikimam in se prepustim.
Zaživim.