Ko ujameš hudournika, ptico na moč podobno lastovki, se zgodi naslednje. Ptica se te nagonsko oprime s kremplji in iz trenutka v trenutek stiska močneje. Pa čeprav je za vrsto hudournikov značilno da so izraziti letalci z enkratno aerodinamično obliko in s slabo razvitimi nožicami. Kljub temu svojega ječarja stisnejo s silo, ki mu je ne bi pripisali in če ga posameznik ne preprime, oziroma izpusti, zna utrpeti boleče posledice.
Podobno, oziroma na moč enako je z našim vsakdanom in vlogo človeka v njem. Pritiski, stres in neusmiljeno priganjanje urnih kazalcev delujejo utesnjujoče. Čedalje pogostje se zdi, kot da občutek stiskanja hudournikovih krempljev prevzema in duši posameznikovo bit. Nevidni kremplji se nas oprimejo nekje v višini reber ter začno stiskati, stiskati in stiskati. Najprej nezavedno, nato pa z vsakim dihom močneje. In človek si kar noče priznati, da zaradi teh spon sčasoma postaja bolj obremenjen, kot lahko prenese. Tako se postopoma zgodi, da nasmeh nadomesti ihtenje, naveličanost spontanost, nespečnost lepe sanje in nesramnost prijaznost. Ukleščenost se kaže v gubah, izgubljeni iskri v očeh ter v odsotnosti iskrenega pogovora samega s seboj. Kot bi bila s stiskom prekinjena pot do tja. Do nekega varnega pristana, kamor se lahko umaknemo, si odpočijemo in pripravimo na preizkušnje, ki nam jih prinaša življenje.
Veliko pomaga, če se tega stanja zavedamo. In spoznamo mehanizme, ki šibijo prijem. Ena izmed učinkovitih obramb je nedvomno trenutek, ko nastopijo prosti dnevi v tednu, tista oaza sredi viharja delovnih dni, je čas za osvoboditev samega sebe. Z vikendom prijem izgubi svojo moč.
Uvod v vse skupaj pomeni jutranji tek v naravi. Tek, skozi katerega se pogovoriš sam s seboj in prisluhneš bitju svojega srca. Torej zvoku, ki ga v tem času vse premalo zaznavamo in cenimo. Ta ritem in zvok ob teku postanejša izrazitejši in telo zaživi. Rešeno spon in težkih okovov. Tek je čaroben in zdravilen. Po teku je čas za zajtrk v obliki sveže stisnjenega pomarančnega soka, ki ga telo vpije kot nežno Bachovo melodijo. Korak za korak vztrajneje k samemu sebi. Nato obvezna risanka ali dve na televiziji, da vnovič zaživi otrok v nas. In že je na vrsti nova doza narave. Klepet z vetrom, žvižganje s pticami, šepetanje z listi in objemanje z drevesi. Čas v gozdu med elementarnimi prijatelji izgubi smisel. Ko bi le bilo vedno tako. Po gozdovanju – pozno kosilo. Priprava in užitje sta del rituala, ko se družina sreča za eno mizo in sproščeno poklepeta drug o drugem. Celo pomivanje posode je zabavno. Sledi prosto po Prešernu. Branje, ustvarjanje, izležavanje, spanje. Drobni trenutki tišine so hvaležen sogovornik. Času še vedno ne pustimo blizu. Tudi ko nastopi čas za čajanko ne. Čaj preporodi človeka in ga navda z notranjim mirom. Tako obsedimo. Umirjeno dihamo in lebdimo. Večer nas prevzame in skupaj začaramo noč. Pogovor izzveni kot najlepša uspavanka in spanec nas zanese tja, kjer je konec obzorja in kjer se začjo sanje pastelnih barv in blage melodije. Tam je vse tako, kot mora biti.
Srečo tvori sestavljanka drobnih trenutkov, ki jo ustvarjamo sami. Tako, kot tudi sami odločamo o tem, kdaj bomo iz rok izpustili hudournika, utrpeli čim manj bolečine ter se skupaj z njim prepustili neobremenjenemu letu skozi tukaj in sedaj.

PS: ob pisanju tegale teksta so mu um blažili Brend New - definitivno skupina, ki jo je treba sčekirat;