Literaria

Srečujem se, da, srečujem redno in pogosto. Včasih to dojamem, včasih niti ne in se mi posveti šele čez čas. Pa niti ni nujno, da gre za kaj spektakularnega ali izrednega. Enkrat me je prešinilo denimo, ko sem vozil po neki znani pokrajini, kot že 1000 do sedaj, v ovinku, kjer se je mešalo nedoločljivo zelenje naprej v dimenzijo, pa okus sivega kamna, zmeden vonj sredine pomladi in hrapav asfalt s komaj opazno travo po sredini. Pa drobne hiške v daljavi in speča velikanka tam spodaj. Bilo je skoraj popolno in rekel sem si - lahko bi se pridružil. Kar zdaj bi skočil v vse skupaj in postal denimo ptica na nebu, opazujoč vse skupaj z druge perspektive. In prebodel oblak s svojim kljunom, da bi deževalo na vse skupaj, ker dež daje smisel. Le vonjati ga je treba znati. In zaplesal bi z njim ter bil bi moker in srečen. Oblak bi se smejal, jezili bi sonce in ob večeru postali iskre velikega ognja ter kot takšni požgečkali zvezde na nebu. Te pa bi se nam nasmehnile! S srci bi se povezali nad tisto znano pokrajino, dišečo po dežju. Mmmmmmmmm.