Spodnjemu textu na pot ... tole je objava v aktualnem Glossu in sicer na zadnji strani, če ga bo šel kdo kupovat ... vizualni učinek je tam morda malce bolj barvit - vsebina pa je ista ... kakšna, pa se boste odločili sami;
ŠESTI ČUT
ŽIGA X GOMBAČ
producent, pisatelj in občasni lump
NA PRVO MESTO mi je seveda postaviti družino. In pokazati
jezik vsem tistim, ki so ob uvodnem stavku jeli zavijati z očmi.
Družina je moj mali veliki get away, moj zasebni svet, mikrosfera
makrorazsežnosti. Kraj, kjer vedno sije sonce, in kraj, kjer
ima vse skupaj smisel, pomen in ob koncu dneva, ko napoči
čas za globoko dihanje in mili utrip srca, srečen konec. Z leti
se čedalje raje izklapljam iz tako imenovanega realnega sveta
in skačem tja v objem. Poleg tega je prav družina izhodiščna
platforma za moje ustvarjalne podvige. Tu se vse skupaj začne.
Poti na vse konce sveta in neba, ko popotnik stopi v hladno jutro
negotovega sveta z namenom čez nebo narisati mavrico. In
če kdaj ne gre, se vedno lahko vrnem, zaprem oči, se na polna
pljuča naužijem in poizkusim še enkrat.
NASLEDNJI SO TU KOMPANJONI. Literarni modeli, plod
moje domišljije, ujete v dve obstoječi, eno nastajajočo in še nekaj
prihajajočih knjig. Povsem običajni fantje, oboroženi z nevidnimi,
a sila učinkovitimi orožji, kot so pogum, poštenost in
odkritost, ki jim vsakdan na pot prinaša različne zapreke, prepreke
in dogodivščine. Slednje mestoma niti niso preproste ali
nedolžne in Kompanjoni morajo zbrati ves svoj pogum in vso
svojo odločnost, da se postavijo po robu tistim, ki mislijo slabo.
Za zdaj so se vsi zapleti končali z zmago dobrega in nemara bo
tudi v prihodnje tako. Držite pesti!
IN ŽE SMO PRI PISANJU. Zakaj pisati, zakaj ustvarjati?
Sploh če si za to mizerno plačan in se vselej spopadaš z občutkom,
da nisi razumljen, upoštevan in dojet. Odgovor je mogoč
v dveh alinejah. Prva je - točno zaradi tega. Zadnja stvar, ki so
jo ljudje pričakovali od mene, so pravljice, otroške pesmice in
mladinsko leposlovje. In nekateri še kar nočejo verjeti, da je
temu tako. Tisti, ki so jim predsodki tuji (in ti so v večini), pa
moje pisanje objamejo v celoti. Ce jim to, kar počnem, polepša
trenutek dneva, potem v celoti doseže svoje poslanstvo in namen.
Druga alinejaje precej preprostejša. Pisanje je del mene.
Podobno kot zrak, ki ga diham, in dežne kapljice, brez katerih
ne bi šlo. Imeti zmožnost in danost urejati znake v smiselne
celote je velikanska sreča in blagoslov. Velikanska škoda bi bila,
če se tega ne bi šel.
ZA KONEC ŠE BESEDA ALI DVE O DELU, KI PLAČUJE
RAČUNE. Sodelovanje z ekipo jutranjega programa radia
Center, ki jo primarno dojemam kot prijatelje in šele nato sodelavce,
je izpolnjujoče in popoln izziv. Dejstvo, da iz dneva v
dan soustvarjaš program za številne ljudi, ki se jim moraš približati
v različnih trenutkih njihovih življenj, tu in tam sicer
morda deluje strah vzbujajoče. A če se zadev lotevaš sproščeno,
iskreno in življenjsko, ni hudič, da ti ne bi 'ratalo'. Kako nam
uspeva, lahko preverite vsako jutro. ■
Oznake: gloss, kompanjoni
