to ni besedilo o osebi ali razmerju ... je le populistični izbruh in morda ostanek najstniške jeze, ki noče stran

Bil je nekoč popolni oblak ... oblak, ki je šel mimo, pa morda ne bi smel ... in to ni bil navadni oblak ... ne, ni bil tistih navadnih belih, ki te sicer objamejo, a to storijo na nek mlačen in neprepričljiv način; na način za katerega se čez nekaj časa sprašuješ ali se je dotik sploh zgodil ali je šlo le za preblisk, željo, upanje ... ne, ne, ne beli oblaki niso bili nikoli moja skodelica čaja ... in zato mi je bilo tegale, ki je šel pravkar mimo tako zelo prekleto žal ... kajti – nekajkrat sva se že srečala in užila sem ga lahko s svojim polnim razumskim in nerazumskim dojemanjem ... prežel me je in osvojil ... bil je sivi nevihtni, mračni patron ... spomnim se ga in vztrepetam vsakič, ko ga začutim na obzorju ... znam prešteti kaplje, ki jih skriva in upam, da bo prišel in me izpral .. .prah z mene, mračne misli in obup ter solzo in žalost in nemir ... nekaj kapljic je bilo potrebno – kapljic, ki so se vpile vame in me zmočile, prežele in reanimirale ... nekaj kapljic je bilo potrebno in vse je bilo ok – TKO. Bile le so sladke, značajske in samo moje ... da bil in bilo je tako nekoč ... kajti sedaj je še in ga ni več ... nebo je še vedno tam in on na njem in ko se stkeva, po njem ostane le okus mojih solza ... tisti slan in tako tuj okus ... kot da solze ne bi bile del mene ... nobene katarze, le občutek praznine in miljoni vprašanj ... vprašanj na katere ni odgovora ... tudi če bi obstajal bog, bi jih začudeno obračal zdaj sem, zdaj tja ... zdaj sem, zdaj tja ... ker nebo je le laž in sanje z njim in za oblakom se smejim in smejim se sama sebi in si grizem ustnico, da boli – do krvi ... in ob tem čutim življenje! in pihnem za oblakom, ga pospremim na poti ... zamižim in se spominjam kapljo, za kapljo, za kapljo ... pa nasmeh in nič več tuje solze;