trenutek, ko vse zastane ...

Danes zjutraj, pa zgodaj je že bilo in na poti v službo sem zagledal prizor, ki se mi tu in tam pojavi pred očmi. Vzbrsti, bi lahko rekli in me kot takšen vedno znova navda z eno lepo izkušnjo in okrepča za ves dan, teden in mesec dni vnaprej ... Zanimivo je, da ponavadi navzven traja kakšno sekundo, morda minutko ... navznoter pa se močno približa večnosti. No, vsaj posameznikovi večnosti.

Zadeva je v tem, da se po ta novem malce dlje peljem v službo in to pomeni dodatne časovne utrinke za razmišljanje ... in ju zagledam, danes zjutraj ... medtem, ko besno divjam v fordu dizlu, čez v naravo na silo zvrtane tunele in natanko tja postavljene viadukte ... beton, beton, beton ... (ob tem se sam sebi zdim na moč hinavski, ker mi je to vse skupaj popolnoma mimo, pa vseeno brenkam po teh strunah torej mi na nek način paše, oziroma nimam dovolj poguma, da bi naredil konec vsemu skupaj in se vrnil h koreninam) - da, ju zagledam mamo kobilo z mladičkom, kako jo v lepem torkovem jutru ubirata po strmem zelenem travniku navzgor, prepuščena zgolj družinski sreči. Pa seveda jima griva plapola v vetru in zanesljiv je njun korak. In zavzdihnem in si zamislim ... tam sta, sama dva, srečna ... vsem nam navkljub ... čeprav v ograji, čeprav v lasti človeške rase, ki si je konje že davno podredila, čeprav v smogu in betonu debilov, ki mimo divjajo sem in tja - vedno znova ... tam sta - v ljubezni ... in spomnim se na te momente iz preteklosti ... na par postovk, ki mi je odletel let ljubezni, čeprav bi moral pisat en test matematike, na dve pikapolonici v betonskem križ kražu, na zebri v živalskem vrtu (ja, resno so me resno zasrbeli prsti, da ju spustil ven) pa na par nepozabnih orlov belorepcev na svatovskem kljunčkanju na ledu Cerkniškega jezera ... in še bi lahko našteval ... in se nasmehnem v pločevinki na betonu, nasmehnem samemu sebi .... kajti - trenutek je tisti, ki šteje, trenutek med dvema ... trenutek med utripom srca, trenutek med vdihom in izdihom ... trenutek, ko se zagledata luna in sonce, trenutek, ko se jezera dotakne odpadel list ... trenutek, ko vse za trenutek zastane ... in vse postane nepomebno ter mimobežno šaljivo!