Flight of Hirundo above the prisoners of today!

Mislil sem pisati o nečem globokem, pa ne bom ... morda o tem, kako sem pred slabo uro komaj, komaj sestavljal -našteval mesece leta in se ob tem smejal samemu sebi in svoji nemoči ... lahko bi napisal kaj več in imam tudi v glavi ta feeling, lahko bi pisal o tem, kako težko pišem te črke, kako se motim in moram skoraj vsako besedo zapisati dva -krat ... ampak ni še pravi čas! Zadeva ni še zrela in ne vem če kdaj sploh bo; pa ne da teasam ... sploh ne ... sem samo jaz!

Ajde, gremo dalje z r'n'r-jem! Pustimo pritožbe in solze za kdaj drugič!

V glavnem - v četrtek imam svoj prvi pravi uradni nastop kot pisatelj na sloveskih šolah. Zaenkrat edini, a nič zato. Zadeva sodi v chapter dogodki v novembru in nasploh v življenju, ki se jih veselim ... teh pa je v zadnjih dneh precej in to me uvršča med srečne pse tega dne.

Ja, predstavili me bodo kot pisatelja, mladinskega eko ustvarjalca. V bistvu mi bodo z glave ujeli drobec sanj in ga pogrnili v svet, v javnost. Intima na ogled, ljudje in to zastonj, saj grem nastopat brezplačno (tako se mi zdi prav ... prekleto - svet nam itak vsako sekundo iz žepa vleče dinar, pa ja ne bom tudi jaz končal med pijavkami ... mimo grede - s Primožem, urednikom se trdo dajeva, da bi bila cena nove knjige čim cenejša - jaz sem za djabe, on pa mora živet ... tako, da bo cena gotovo ugodna) ... ja intima na ogled ... in kako se počutim?? fino v svoji koži, ki sploh ni pretesna!

V četrtek se bom lotil torej dveh četrtih in dveh petih razredov osnovne šole Martina Krpana Fužine. In tha ghetto bro!!! in komaj čakam ... da se pojavi ppt, da se sprosti misel in da osvojim staro in mlado v prostoru - osvojiti v smilsu, da vidijo in dojamejo, da sem true, da sem jaz in da sem si vse - večino v tem goddamn life-u izboril sam, kljub temu, da mi na trenutke ni bilo ravno nekaj najlažje in postlano z rožcami. Osvojiti v smislu, da vidijo, da so vrstice, ki ji pišem res jaz! Moje dihanje, moj srčni utrip in moja prisotnost tukaj. Osvojiti, da bo vsaj eden izmed njih v sebi začutil, da vsebuje nekaj, kar sočlovek ne in da se bo tistega oprijel in za tistim šel bos čez ogenj, steklo in gol čez nevihto, snežni metež in posmehovanje.

In vredno bo

in veliko kot nebo

ki joče!

In ve zakaj

v višine solzi

brezmejno

brezčasno

oblačno

ali jasno!

Vedno znova

plavajoče

umirajoče

v e č n o!

Všečno!!

In lastovka sem

ki ga zobam in letim,

lebdim, živim.

Brezmejno, Brezčasno!